Tadeja Urbas, asistentka raziskovalka za mednarodno pravo

Updated: Feb 9


Asistentka raziskovalka za mednarodno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani

Sodniška pripravnica, Višje sodišče v Ljubljani



Kaj je tvoje "mini življenjsko spoznanje"?


Življenje je ogromna zbirka reakcij na vsakodnevne zaplete.


Sem Tadeja Urbas, nedavno magistrirana pravnica na Graduate Institute v Ženevi, v Švici. Trenutno sem zaposlena kot sodniška pripravnica na Višjem sodišču v Ljubljani, delujem pa tudi v Ženevi pri nevladni organizaciji Center za državljanske in politične pravice (CCPR Centre), ki se zavzema za univerzalno spoštovanje človekovih pravic.


Že v času študija v Sloveniji me je mikalo delo na mednarodnem področju. Zato sem se po zaključenem magisteriju na Pravni fakulteti v Ljubljani odločila preseliti v Švico. Vpisala sem se v program LL.M., ki deluje kot vrsta specializacije v pravu in se posvetila poglobitvi svojega znanja na področju zaščite človekovih pravic.


Čas mojega študija v Švici je sovpadel s časom, ko se je svet boril proti pandemiji, znani pod imenom Covid-19. Moje izkušnje so bile zato dokaj omejene: odpadla so vsa predavanja v živo, vse okrogle mize so se preselile na aplikacijo Zoom in vsa druženja so bila omejena na do 5 oseb. Številni so me zato spraševali, ali je bilo sploh "vredno" živeti v Švici in tam študirati, ko pa so bile moje možnosti tako omejene. Moj odgovor na to vprašanje je oblikoval celotno mojo izkušnjo ter me naučil pomemben nauk, ki bi ga želela predati naprej.


Seveda je bila situacija daleč od popolne. A vendar se v življenju velikokrat znajdemo v okoliščinah, ki nam morda niso naklonjene. Pri tem pa imamo vedno izbiro, kako se bomo nanje odzvali. Lahko se vdamo v svojo usodo, se na neprijeten preobrat dogodkov jezimo in se smilimo samim sebi. Lahko pa se soočimo z dejstvom, da si sami ustvarjamo vse izkušnje in da so ravno naši odzivi tisti, ki oblikujejo naše življenje, in zato skušamo obrniti vsak podani izziv v pozitivno smer.

Odločila sem se, da iz svojega študijskega leta iztržim največ kar je bilo možno. Aktivno sem organizirala dogodke, katere sem si jih želela obiskati, se preko spleta udeleževala okroglih miz, ki jih je organizirala fakulteta in nato profesorjem, ki jih nisem uspela spoznati v živo, pisala prek elektronske pošte, ter posvetila več časa branju knjig, ki so bile že dolgo uvrščene na prioritetni seznam branja. Poleg dokaj pestrega socialnega življenja in uspešno zaključenega študija v Ženevi pa sem uspela kot pripravnica sodelovati tudi na slovenskem Stalnem pripravništvu pri Uradu Združenih Narodov in biti del polletnega projekta pri Visokem komisarju Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR). Zato lahko ponosno sklenem, da je bilo zame to leto – s strani mnogih večkrat označeno kot "izgubljeno" – eno najboljših.


Prepričana sem, da se bo vsak posameznik v prihodnje znašel pred sicer tematsko drugačnimi, a v svojem bistvu podobnimi izzivi. Stvari namreč, ko gredo narobe, praviloma gredo res povsem narobe. In izziv vsakega posameznika bo, da iz teh izzivov iztrži res največ: da k vsakemu dogodku pristopi pozitivno, da se ne pusti zmesti zaradi dodatnih zapletov in da v danem položaju deluje po svojih najboljših močeh. Pri tem pa hkrati ostane umirjen, prijazen in razumevajoč sogovornik.


Uspeh je zagotovljen!


Tadeja Urbas

152 views0 comments

Recent Posts

See All