Monika Čvorak, video producentka

Updated: Mar 2

Video producentka, Guardian



Kaj je tvoje "mini življenjsko spoznanje"?


Poslušaj se in zaupaj svoji intuiciji


Delam kot video producent pri angleškem časopisu The Guardian. Kljub temu, da to počnem že skoraj tri leta, včasih še vedno ne verjamem, da je res. Odkar pomnim sem si namreč želela delati v novinarstvu v tujini. Kot otrok sem občudovala dopisnike z vojnih območij na CNN-u in BBC-ju – njihov pogum, njihovo znanje, in dejstvo, da brez njih ne bi vedeli, kaj se dogaja v svetu. Požirala sem njihove besede kljub temu, da pri tistih letih niti nisem mogla popolnoma razumeti, kaj mi sporočajo. Njihovo delo se mi je zdelo tako pomembno in plemenito.


Doma ni bilo veliko razumevanja za moje velike sanje. Ko sem izrazila željo po študiju v Angliji, me je oče vprašal, zakaj mislim, da bom lahko tekmovala z ljudmi, ki so tam odraščali? Zakaj mislim, da mi bo kdo tam ponudil službo? Zakaj mislim, da mi bo uspelo? Čeprav sem v sebi čutila, da bi bila to prava pot zame, tega nisem znala dovolj dobro izraziti, in posledično nisem dobila očetove polne podpore, brez tega pa nisem želela iti. Študirala sem novinarstvo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, a s pogledom še vedno trdno usmerjenim ven.


Po zaključeni diplomi sem se znašla v precepu. V Sloveniji sem imela službo pri veliki medijski hiši. Služba je bila študentska, pa vseeno - imela sem že izkušnje, mrežo poznanstev, objave v medijih, ki sem jih spoštovala. Pa vendar me je še vedno vleklo ven. Sanjala sem o priložnostih, ki jih v domači medijski krajini dobi le peščica, če sploh. A v glavi mi je še vedno odzvanjal glas očeta. In pridružili so se mu še drugi –sodelavci, sošolci, sorodniki, mentorji. Spomnim se, kako sem se na neki službeni zabavi pogovarjala z novinarskim fotografom, ki me je vprašal, kako nameravam dobiti službo za enega teh velikanov, ki jih tako občudujem. »Samo priložnost rabim. Potem bi jim postala nenadomestljiva,« sem rekla. »Vsi smo nadomestljivi,« mi je odgovoril.


To je bilo leta 2017. Brexit se je bližal, in vedela sem, da se mi čas izteka. Odločila sem se, da se prijavim na magistrski študij na eni najboljših univerz za novinarstvo v Londonu. Sklenila sem dogovor sama s sabo in še danes se spomnim, kaj sem si rekla: »Šla boš probat, ker če ne probaš, ne veš. Dolguješ si, da vsaj poskusiš. Če ti ne uspe, se boš vrnila z dvignjeno glavo in si ne boš očitala ali česarkoli obžalovala.« Trenutno službo sem dobila še preden sem zaključila študijsko leto.


Mislim, da ženske velikokrat ne sledimo določenim impulzom, ker vključujejo tveganja in negotovost, pa tudi ker same sebi ne verjamemo, da vemo, kaj je najboljše za nas. Tudi sama se borim s tem, dnevno.


Seveda se moramo vprašati, kaj nam je v življenju pomembno. Moja odločitev je s seboj prinesla selitev v drugo državo (ki zdaj ni več v Evropski Uniji), razpad zveze s fantom ter razdaljo med mano in vsem, kar mi je blizu in domače. Ampak vedela sem, da mi ta želja ne bo dala miru, dokler ji ne sledim. Seveda nisem še niti približno tam, kjer bi rada bila. Ampak to so novi izzivi, ki jih nikoli ne bi bilo, če bi poslušala cinika v sebi, ki je verjel kar mu je bilo rečeno.


In to bi svetovala tudi ostalim: če imaš nekaj, kar te navdihuje, kar občuduješ; nekaj, kar ti je vznemirljivo in v čemur uživaš; če se res vidiš nekje in imaš občutek, da bi ti nekaj res prekleto dobro šlo – ne ignoriraj tega. Ne poslušaj nasvetov soseda, sodelavca, sestrične, Facebooka in podobnih »glasov razuma«. Poslušaj sebe in naredi, kar čutiš, da je prav. Dolguješ si to.

121 views0 comments

Recent Posts

See All